Letošnje potepanje po prelepi Sloveniji nas je peljalo v Trebnje in Temeniško dolino. Na Dolenjsko smo se odpravili v soboto, 24. oktobra 2015. V lepem jesenskem, rahlo meglenem jutru nas je 35 vstopilo na avtobus, ki nas je skozi Celje, Laško in Zidani most popeljal proti našemu prvemu cilju – Šentrupertu v bližini Mokronoga na Dolenjskem. V Deželi kozolcev smo si ogledali postavitev 19 arhitekturno različno zahtevnih kozolcev iz Mirnske doline, med njimi najstarejšega, ki je letos dopolnil 220 let. Z odličnimi vodniškimi sposobnostmi nas je skozi Deželo kozolcev popeljal župan občine Šentrupert Rupert Gole. Na lokaciji Dežele kozolcev se nam je pridružil predsednik OZVVS Trebnje Matjaž Malenšek , ki nas je vodil in spremljal vse do našega večernega odhoda proti domu.
Iz Šentruperta smo se odpravili v Trebnje, srce Temeniške doline. Ogledali smo si Galerijo likovnih samorastnikov, kjer se na stalni razstavi s slikarskimi in kiparskimi stvaritvami predstavlja veliko število domačih in tujih priznanih umetnikov. Vsa razstavljena dela so avtorji podarili galeriji ob zaključkih mednarodnih taborov likovnih samorastnikov, ki se v Trebnjem odvija že 48 let. V galeriji smo imeli priložnost videti med drugim tudi zgodnja dela Jožeta Horvata – Jakija. V nadaljevanju poti nas je na lokaciji spominskega parka Medvedjek sprejelo nekaj članov OZVVS Trebnje in predstavnik Občine Trebnje. Orisali so nam dogodke med osamosvojitveno vojno in opisali znano bitko s kolono oklepnikov, ki se odvijala na tem mestu. Ob tem smo položili venec na spominsko obeležje.
Popoldan smo nadaljevali z družabnim delom izleta, saj nas je gostitelj vodil v Vinsko klet Kozlevčar, kjer vinar in enolog Franc Kozlevčar že vrsto let prideluje odlična vina. Nekaj vin smo imeli priložnost poizkusiti. Ob tem nam je gospodar kleti pripravil dodatno presenečenje – družinski ansambel iz sosednjega kraja nam je zaigral in zapel nekaj poskočnih pesmi. Da se ne bi lačni vrnili proti domu, smo večer zaključili na odlični domači večerji na Izletniški kmetiji Kazina v Dolnjih Praprečah.
Polni vtisov in zadovoljni smo v poznih večernih urah odhajali proti domu. Seveda z željo, da nas bo v naslednjem letu, ko nas bo pot vodila v naslednje (zaenkrat še neznane) kraje v Sloveniji, na avtobusu sedelo še več.
Alenka Slatnar